Popravilo namesto zamenjave: kaj smo izvedeli na okrogli mizi EPC

Popravilo namesto zamenjave: kaj smo izvedeli na okrogli mizi EPC

Kaj potrošnike odvrača od popravil – in kaj bi se moralo spremeniti, da bi popravilo postalo prva izbira…

Kaj naredimo, ko se aparat pokvari – ga popravimo ali zamenjamo? Odgovor je pogosto odvisen od cene, časa in dostopnosti servisa, vse bolj pa tudi od zavedanja, da ima vsaka hitra zamenjava svojo okoljsko in družbeno ceno.

Evropski potrošniški center Slovenija je ob 20. obletnici delovanja mreže Evropskih potrošniških centrov (EPC) organiziral okroglo mizo, na kateri so sogovorniki razpravljali o novi evropski direktivi o pravici do popravila in njenem prenosu v slovensko zakonodajo.

V ospredju razprave so bili praktični izzivi popravil, vloga proizvajalcev in serviserjev, pravice potrošnikov ter priložnosti za razvoj krožnega gospodarstva. Udeleženci so se strinjali, da so zakonodajne spremembe pomemben korak, vendar bo ključno vprašanje, kako učinkovito bodo nove rešitve zaživele v praksi – tudi skozi sodelovanje različnih deležnikov in podporne ukrepe, ki bodo popravljanje naredili lažje, hitrejše in bolj dostopno.

Izzivi popravil v Sloveniji

Udeleženci so izpostavili, da se potrošniki pri odločanju za popravilo še vedno pogosto srečujejo s pomembnimi ovirami. Popravila so lahko draga, pri čemer cena diagnostike in posega v praksi včasih preseže vrednost novega izdelka. Obenem so težava tudi dolge čakalne dobe, ki so pogosto povezane s preobremenjenostjo serviserjev in zapleti pri dobavi rezervnih delov.

Pomemben izziv predstavlja tudi pomanjkanje serviserjev. Opozorjeno je bilo, da javno dostopna baza serviserjev praktično ne obstaja, poklic pa se vse težje ohranja kot privlačna izbira za mlade. Tudi to vpliva na dostopnost popravil in njihove stroške.

Sogovorniki so se dotaknili tudi potrošniških navad. Čeprav se v javnosti vse bolj krepi podpora krožnemu gospodarstvu, se potrošniki v praksi pogosto odločijo za nakup novega izdelka – še posebej, kadar je izdelek izven garancije in je nov proizvod cenovno primerljiv ali celo ugodnejši od popravila.

Kot izziv so bile omenjene tudi nekatere prakse, ki vplivajo na popravljivost: zasnova izdelkov, ki otežuje popravila, dobavljivost rezervnih delov le v kompletu ter omejevanje dostopa do neoriginalnih delov, kar lahko dodatno zvišuje stroške posega.

Posebej je bil izpostavljen vpliv poceni uvoza iz tretjih držav, predvsem prek spletnih platform, kjer izdelki v praksi pogosto ne dosegajo evropskih standardov popravljivosti in varnosti. To lahko povečuje količine odpadkov in zmanjšuje motivacijo za popravila.

Kaj prinaša nova direktiva

Sodelujoči so predstavili svoje izkušnje in poglede ter rešitve, ki jih prinaša nova evropska direktiva.

g. Luka Omerzel z Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport je izpostavil, da bo zakonodaja okrepila obveznosti proizvajalcev pri določenih skupinah izdelkov (predvsem tistih, za katere na ravni EU že obstajajo zahteve popravljivosti), kar pomeni, da proizvajalci popravila ne bodo smeli zavrniti, temveč bodo morali zagotoviti izvedbo popravila in dostop do potrebnih informacij ter rezervnih delov.

Kot pomembno novost je omenil standardiziran (evropski) obrazec za popravilo, ki naj bi potrošnikom omogočil bolj pregledne informacije o ključnih elementih storitve (npr. pogojih, ceni in okvirnem času popravila) in s tem olajšal odločitev za popravilo, ter vzpostavitev evropska spletne platforme za popravila, ki bo potrošnikom omogočala preglednejše iskanje serviserjev in lahko prispevala k večji konkurenci na trgu popravil.

Pogledi deležnikov: skupni cilj, različni poudarki

Razprava je pokazala, da deležniki cilj v veliki meri delijo, vendar izpostavljajo različne vidike izvajanja. Predstavnica proizvajalca Gorenje-Hisense Europe, ga. Urška Butolen, je pozdravila poenotenje pravil na ravni EU in večjo transparentnost, hkrati pa opozorila na izzive pri določanju pojma »razumen rok«, predvsem zaradi globalnih dobavnih verig ter kompromisov med ceno izdelkov in njihovo popravljivostjo.

Predstavnica centrov ponovne uporabe, Dr. Marinka Vovko, je poudarila, da imajo le-ti pomembno vlogo zlasti pri popravilih izven garancije ter pri zaposlovanju ranljivih skupin. Opozorila je tudi na težave, povezane s pomanjkanjem finančnih spodbud – med drugim na visok DDV, ki popravila podraži in jih naredi manj konkurenčna v primerjavi z novimi, poceni izdelki.

Ga. Nastja Šubic iz družbe ZEOS je predstavila ugotovitve raziskav in izkušenj iz projekta spodbujanja e-krožnega ravnanja: največji oviri za popravila sta cenovna nedostopnost in slaba dostopnost serviserjev. Ob tem je opozorila tudi na pomanjkanje preglednih informacij in servisnih kontaktov, pa tudi na dolge čakalne dobe in dobavljivost rezervnih delov.

Ga. Tatjana Orhini Valjavec z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo je dodala, da so potrošniki popravilom sicer načeloma naklonjeni, vendar se njihovo ravnanje spremeni, ko gre za konkretne stroške in logistiko. Izpostavila je pomen sistemskega pristopa, ozaveščanja potrošnikov ter kampanj, ki spodbujajo odgovorno ravnanje in popravljanje.

Mag. Ladeja Godina Košir, ustanoviteljica in direktorica Circular Change, je menila, da je ključna tudi komunikacija: če ljudi nagovarjamo s strahom in moraliziranjem, se učinek obrne v anksioznost – zato je treba trajnost predstavljati kot pozitiven življenjski slog. Izpostavila je tudi primer Avstrije, ki se je zadeve lotila sistemsko, ter s finančnimi spodbudami v obliki vavčerjev za popravila dosegla povečanje števila popravil in zmanjševanje sive ekonomije.

g. Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja je v razpravi izpostavil pomen sistemskih rešitev, ki ne temeljijo le na ozaveščanju potrošnikov, temveč na spremembah, ki popravljanje naredijo enostavnejše in bolj dostopno. Poudaril je, da je pravica do popravila pomemben element prehoda v krožno gospodarstvo, vendar mora biti podprta z jasnimi pravili, učinkovitim nadzorom in ukrepi, katerih cilj mora biti, da popravilo postane prva izbira – ne zadnja možnost.

Od odprtih vprašanj do skupnih korakov

Sogovorniki so se strinjali, da ostaja odprto vprašanje, kako natančno opredeliti »razumen čas« za popravilo, saj direktiva konkretnih rokov ne določa, kar lahko povzroča nejasnosti. Opozorili so tudi, da bo za uspešno izvajanje novih pravil nujno boljše sodelovanje med vsemi akterji – od države in proizvajalcev do servisne dejavnosti, izobraževalnih institucij ter potrošnikov.

Kot eden od nujnih prihodnjih korakov je bila izpostavljena tudi popularizacija poklica serviserja ter ozaveščanje potrošnikov o dolgoročnih koristih popravil – okoljskih, finančnih in družbenih. Pomembno bo tudi postavljanje merljivih ciljev, ki bodo omogočali spremljanje napredka pri uresničevanju pravice do popravila.

Direktiva, ki je že v fazi prenosa, naj bi začela veljati leta 2026. Ključno sporočilo razprave pa je bilo jasno: cilj zakonodaje ni le ureditev pravic na papirju, temveč premik od kulture »kupi in zavrzi« k praksi, kjer je popravilo prva izbira – torej h krepitvi kulture popravljanja.