Zdravljenje v tujini
Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in pravice na podlagi Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu
Z Evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, do katere smo upravičeni na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko uveljavljamo nujne in potrebne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v tujini, to je v državah članicah Evropske unije, v državah Evropskega gospodarskega prostora, Švici in nekaterih drugih državah, s katerimi so sklenjeni ustrezni sporazumi.
Zdravstvene storitve v tujini lahko na podlagi Evropske kartice uporabimo le v javni zdravstveni mreži in, v kolikor jih moramo sami poravnati na kraju samem, kasneje zahtevamo povračilo stroškov zdravljenja pri domačem zavodu za zdravstveno zavarovanje. V kolikor se med začasnim bivanjem v tujini zdravimo pri zasebnikih, Evropska kartica ne velja, v primeru zahteve za povračilo stroškov zdravljenja pa se le-ta pri domačem zavodu za zdravstveno zavarovanje presoja glede na nujnost primera in v skladu s stroški, ki bi jih za enako zdravljenje priznali v javnem zdravstvenem sistemu. Zato se moramo zavedati, da lahko za zdravstvene storitve v tujini pri privatnih izvajalcih plačamo več, kot nam jih kasneje pri povračilu stroškov priznajo doma.
Nekatere zdravstvene storitve v tujini pa niso vedno pokrite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, na primer, reševanje na smučiščih. Zato je priporočljivo, da se za smučanje in podobne aktivnosti v tujini, sklene dodatno zavarovanje z asistenco. Ta vključuje organizacijo medicinske pomoči in kritje nujnih stroškov, kot so na primer prevoz do najbližje bolnišnice, zdravljenje v bolnišnici ali kliniki, prevoz v domovino …, do višine dogovorjene zavarovalne vsote.
Razlikovati moramo med pravicami, ki jih imamo pri zdravljenju v tujini na podlagi Evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, in pravicami, ki izhajajo iz Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki so jo morale do oktobra 2013 države članice uveljaviti v nacionalnih zakonodajah.
Cilj te direktive ni vzpodbujanje čezmejnega zdravstvenega varstva, temveč olajšati dostop do varnega in kakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva. Za razliko od nenačrtovanih – nujnih ali potrebnih – zdravstvenih storitev, ki jih uporabimo med začasnim bivanjem v tujini, in ki jih uveljavljamo z Evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, se pravice na podlagi te direktive nanašajo le na načrtovana zdravljenja, to pomeni, da je predpogoj za uporabo zdravstvenih storitev v tujini, predhodno izdana napotnica oziroma recept. Novost direktive je v tem, da se bo zavarovana oseba že na podlagi izdane napotnice ali recepta lahko sama odločala, v kateri državi članici Evropske unije in pri katerem izvajalcu zdravstvenih storitev bo uveljavljala zdravstveno varstvo.
Direktiva ne velja za storitve v osnovnem zdravstvenem varstvu (kot je zobozdravsto), in ima še nekatere druge omejitve, o katerih se morajo potrošniki podrobneje pozanimati pri ZZZS ali pri – za ta namen vzpostavljeni – nacionalni kontaktni točki (NKT)
Direktiva pa v nasprotju z dosedanjo ureditvijo vključuje tudi zasebne izvajalce zdravstvenih storitev, ki nimajo sklenjene pogodbe z javno zavarovalnico, vendar le v državah članicah Evropske unije.
Vsekakor pa so uporabniki zdravstvenih storitev v tujini najprej samoplačniki, kasneje pa lahko zahtevajo povračilo stroškov zdravljenja doma.
Najnovejši prispevki
Rešene pritožbe
VZORCI POTROŠNIŠKIH DOPISOV
Poročilo o delu Evropskega potrošniškega centra Slovenija v letu 2023