Storitve kratkoročnega najema nastanitev - izkušnje mreže EPC

Kratkoročni najemi nastanitev so v zadnjem času v turistični industriji močno pridobili na pomenu, v EU predstavljajo skoraj eno četrtino skupne ponudbe turističnih nastanitev. Znatno rast je mogoče v veliki meri pripisati vzponu spletnih platform, kot sta Airbnb in Booking.com, ki ponujajo tovrstne nastanitve.

Z namenom ureditve področja kratkoročnega najema nastanitev je Evropska komisija novembra lani objavila predlog uredbe o zbiranju in souporabi podatkov v zvezi s storitvami kratkoročnega najema nastanitev. Predlog se osredotoča na ureditev spletnih platform, ki povezujejo gostitelje in goste kratkoročnih najemov nastanitev. Cilj uredbe je poenostaviti postopek registracije za gostitelje in njihove nepremičnine za kratkoročni najem, hkrati pa odpraviti neskladnosti v praksah izmenjave podatkov med spletnimi platformami in uporabniki.

Mreža EPC vsako leto prejme veliko število primerov, kjer se pritožbe ali vprašanja nanašajo na spletne platforme za kratkoročne najeme nepremičnin. Evropski potrošniški centri podpirajo predlog Evropske komisije, ki določa pregledne in dosledne pogoje za platforme kratkoročnih najemov in ponudnike na platformah. Mreža poudarja, da morajo organi učinkovito nadzorovati dejavnosti najemov posebej izpostavlja potrebo po pravilih, ki ščitijo interese potrošnikov.

Mreža EPC je preučila pravila, ki veljajo v več državah EU. Ugotovila je, da so kratkoročni najemi večinoma urejeni regionalno, v zelo redkih primerih niso bili urejeni. Tako lahko pride do neskladnosti s predpisi o zdravju in varnosti, davčnimi obveznostmi, omejenimi informacijami, pomankanjem ustreznih instrumentov za zavarovalno kritje, kar povzroča dodatno neenakost med drugimi ponudniki storitev in ponudniki kratkoročnih najemov.

Kako je v posameznih državah članicah EU?

V večini držav EU morajo najemodajalci svoje nepremičnine registrirati, če jih želijo ponuditi v kratkoročni najem. V Litvi, Estoniji, na Finskem in Norveškem takšna jasna obveznost ne obstaja, v večini drugih proučevanih držav pa velja da so pravila opredeljena na regionalni ravni. V Nemčiji mora biti vsako stanovanje registrirano pri pristojnih organih, če ga želi lastnik registrirati kot nastanitveni objekt.  Če je na Malti nepremičnina namenjena oddajanju osebam, ki se štejejo za turiste, mora nepremičnina pred kratkoročnim oddajanjem pridobiti licenco malteškega turističnega urada.

V Sloveniji se med postopkom registracije ne preverja, ali je nepremičnina primerna za oddajo v najem. Bodoči najemodajalec mora predložiti dokazilo o lastništvu ali posesti stanovanja ali počitniške hiše ter uporabno dovoljenje, kjer se bo opravljala dejavnost oddajanja v najem. Zagotoviti mora tudi, da je nepremičnina za oddajanje v najem v skladu s predpisi o kategorizaciji nastanitvenih obratov. V Italiji ni ustreznega preverjanja, obstaja le obveznost, da morajo biti katastrski podatki o nepremičnini sporočeni organu pristojnemu za dohodnino. V Franciji lahko službe mestne uprave preverijo nepremičnino, ali je primerna za uporabo, ni pa mogoče preveriti, ali je nepremičnina primerna za oddajanje v najem ali ne.

Platforme najemodajalcem običajno ne nalagajo, da sklenejo zavarovalno polico. Večje platforme, kot je Booking.com, samodejno vključujejo zavarovanje, medtem ko Airbnb.com ne zagotavlja nobenega obveznega zavarovanja.

Evropski potrošniški centri se pri pritožbah potrošnikov največkrat srečajo s pomankanjem kontaktnih podatkov najemodajalcev. Ko potrošnik želi pridobiti informacije v zvezi z nastanitvijo pred najemom ali v času najema, ne ve, kdo je odgovoren in kdo jih lahko obvesti. Potrošnik ni seznanjen s tem ali sklepa pogodbo o najemu s posrednikom ali neposredno z najemodajalci. V primeru preklica rezervacije s strani potrošnika, najemodajalec napoti potrošnika k posredniku, čeprav je slednji pravno odgovoren za jasno objavo pravil preklica rezervacije in vračila kupnine. Potrošnik posledično ne ve, na koga naj se obrne. Podobno je tudi v primeru, ko se oglasi o najemu nastanitve velikokrat razlikujejo od dejanskega stanja nastanitve. Dodatni stroški včasih niso prikazani na pregleden način, npr. informacije, da so psi dovoljeni, vendar brez podatkov o ceni tovrstne storitve. Po rezervaciji potrošnik prejme informacijo, da je dodaten strošek za psa 35 EUR na dan in da rezervacije ni mogoče več spremeniti.

Ključni dosežki predlagane uredbe so vzpostavitev dosledne zahteve za registracijo v vseh državah EU. To zagotavlja skupni pristop k postopkom registracije v državah članicah, ki je omejen na osnovne informacije, ki omogočajo prepoznavanje enote in ugotavljanje istovetnosti gostitelja s pomočjo registracijske številke s katerimi lahko nadzorni organi preverjajo in identificirajo gostitelje. Gostitelju jo bo izdal nadzorni organ ob predložitvi vseh ustreznih informacij in dokumentov. Platforme bodo morale uporabnikom omogočiti, da registrirane enote prepoznajo s pomočjo registracijske številke, pri čemer bodo gostitelji morali zagotoviti, da to številko navedejo pred ponujanjem storitev.

Po sprejetju uredbe imajo države članice na voljo dveletno prehodno obdobje, da vzpostavijo ali prilagodijo obstoječe lokalne/nacionalne sisteme registracije in razvijejo informacijsko tehnologijo na nacionalni ravni. To bo omogočilo poenostavljeno izmenjavo podatkov med platformami in nadzornimi organi prek enotne digitalne vstopne točke.

Foto: Canva.